Odprti konec

1

Karkoli bo, nobenega kesanja,

nobenega izpraševanja vesti,

če se zbudim v Kuala Lumpurju

s svežim tatujem na desnem ramenu.

Bodočnost skopni v sedaj.

Hic Rhodus, hic salta. Nobenega

nabiranja junaštev v življenjsko

poved, da bi odjeknila v elektronskih

koridorjih naslednikov.

Saj je samo nekaj zgodb:

poraz, zmaga, nadaljevanje in opustitev.

V katerokoli smer grem,

dnevi hodijo za mano

kot vdani psički za gospodarjem.

V Fargu jim zaukažem,

naj stečejo naprej in izsledijo,

kje in kdaj se zgodba konča.

2

Kakor na starih žetonih newyorške podzemnice,

»good for one fare«, življenje ni vaja s kostumi,

berem na drdrajočem lokalnem vlaku.

V hipu se prelevim v kraljico modre krvi

in bogatih posestev. V palačnem steklenjaku

obrezujem vrtnice, cepim gredne na steblo,

vzpenjavke, skrbno negovane, se kot

balerine na konicah prstov vzpenjajo v slavoloke.

Ker je pogost nezaželeni učinek krone glavobol

ali v redkih primerih, svarijo svetovalci, celo izguba glave,

preidem pri naslednji postaji v pilotko.

Kapitanka zraka v temni obleki elegantno

švigam od prestolnice do prestolnice, a ko

varnostniki zahtevajo sezuvanje čevljev,

se preizkusim v globokomorskem potapljanju.

Kjer mrak meji na temo, molijo gruji glave

iz ustij amfor antičnih brodolomov. Prirasle

morske vetrnice stražijo ladijsko pokopališče.

Lebdim, kisikova buba, med mečarico in loparjem.

Ko se vlak ustavi na šestindevetdeseti cesti, izstopim,

nenadoma ne povsem na jasnem, kaj

je iztočnica za moje življenje, ki čaka v

trenirki pred zaslonom.

3

Poskusi, stisni se obme,

boš videl, da vsaka porica

šepeta zgodbo: Spori, sprave,

tajne, večne in nekoliko krajše ljubezni,

nepričakovani zapleti, zamenjave,

ločitve, snidenja, srečni in skorajda

srečni konci vrtijo junake, večje od življenja,

na vrvici vsevednega pripovedovalca.

Zločini, izdaje, umori, prevare,

lepotna znamenja na razgreti polti.

Dotakni se pravega mesta: oblečem jih

v verz in potrkam na vrata soneta.

4

Brez besed postaneš meso, tempelj mesa.

Rebrasto ohišje na mečastih stebrih.

Vstopi v pljuča: razgrnjena, skrbno zlikana

v skrajnik za jambor hrbtenice. Dih ponese

telo, živi tovor, skozi noč. Preko vrtincev

zavesti, ki potegnejo v globino, da na dnu

ugibaš, kaj je pri genetskem zapisu šlo narobe,

zakaj se celice ne razporedijo v slavnostno

parado, mimo katere bi odkorakala v medeni spanec.

5

Včasih se vrnem iz sna

vsa tuja sebi: kdo je obesil

nazore visoko in svetlo kakor

lampijone na križarki?

Kdo je sestavil leta v življenjepis

brez naslova? Čemu gori vest,

pozabljena lučka na skrinjici

zavesti? Treba se bo vrniti

v telo, a vsaj še hip ali dva,

preden se navadim nase.