Kje si, ko si  

1

Pesem, ki bi rada šla na fešto,

se zazre na papir in vpraša:

A je to vse? Skozi zid udarja

bas, na sosedovem balkonu

se gnetejo kadilci, na stopnišču

se opotekajo parčki, zadeti

od hormonov, zakaj jaz večer

za večerom zrem trdno, trajno,

skorajda večno v nebo, merim

utrip vesolja, zvezdni prah na

obrveh nočnih prividov? Nehaj

me plesti v kitice; raje me

pregani v papirnat avionček

in spusti skozi okno.

2

Pesem, ki noče na svetlo,

se brani papirja, kakor še

dremav otrok hladne obleke.

Okleva na konici jezika, postopa

v odročni kamri zavesti, medtem

ko ji prigovarjam, jo pazljivo

priganjam: Spusti se v besedo,

v gnezdo, polno zvočnikov in

šumevcev; z veščimi dlanmi te

bodo zgnetli v obliko, da boš

zakorakala dol po vrsticah kot

manekenka na modni stezi.

Poslovi se od klepetavega srca

in se izseli iz mene. Morda

bom že jutri nekdo drug in

ti ostaneš v temi.

3

Pesem, ki me vara že

od samega začetka, prispe

odeta vsa v črno, da se

prikupi žilici, ki je udarjena

na mračno stran. Primem

jo za laket in povedem

na plesišče papirja, kjer jo

občasno oprezno zavrtim

v rimo, da resnobni dami

ne skuštram prispodobe.

A gospa nenadoma bije

v drugem ritmu. Preden

se zavem, vodi ona in jaz

lovim korak s tujimi zlogi.