Noč z grozo v gobcu  

Iz štiriindvajsetega nadstropja hotelske sobe so

rjasti vagoni na starem šanghajskem kolodvoru

podobni jeklenim barkam, v katerih ponoči potuje

tema v spremstvu zime. Noč za nočjo stražim v

svetlem hotelskem stolpu železniške pragove za

davne potnike, ki so že pripotovali do svojega

konca. Noč za nočjo polnim njihove obrise z dihom,

dokler se nenadoma nekdo ne obrne in se mi zazre

v oči. Spreleti me samota, potuje kot hlad iz okončin

do središča sape, kot krogla skozi mehko tkivo, da

panično pokličem dežurno receptorko na pomoč.

Čez trenutek ali dva vstopita ženska in otrok,

razporedita čopiče po postelji, jih potunkata v moj

mrzli pot in začneta risati vodene živalce po koži:

bivola, tigra, opico, psa, mačko, zajca, kobilico, ovco,

vola, kačo, bizona, leva, kuščarja, petelina, metulja.

Osvobodila bova bitje, ki se skriva v tebi, šepetata, ko

se na polti množijo podobe. Ko izrišeta zadnjo zver,

stopim k oknu in se poženem z ognjenimi krili v nebo.