Sanje  

Freud se v snu nasmiha, ko se prepoteni in

zbegani zbujamo v zavedanje. Pol noči

smo begali po stranskih ulicah in slepih poteh

nezavednega, ki nam je vrtelo kompilacijo

večnih hitov. Padali smo v brezna, ko so

nam bili tik za petami; sredi čudnih

izpitov so se nam drobili zobje, v Adamovem

kostumu smo lebdeli nad cunamijem, ki je

zajel pokrajino otroštva. A občasno nam

zaigra kakšno v kratkočasje: Mati Tereza,

mlada in rdečelična, se oglasi na skodelico čaja.

Brž pripravim pladenj slaščic, a piškoti se

množijo, množijo. Nenadoma so povsod:

na mizi, na stolih, v kadi, v čevljih, na glavi

častitljive gostje, v gubah njene bele obleke,

ki jo neroda polijem z darjeelijem. Osramočena

ji ponudim svojo garderobo. Mati Tereza

vzdihne, si izbere moje najljubše kavbojke

in vpraša zajčje spremstvo, ki navdušeno

skaklja po nebu in naju obmetava z deteljnimi

kosmiči, ali se lahko končno vrne domov.