Novi naslov  

Preproga sredi dnevne sobe, izobešena zastava,

katere barve se naveličam takoj, toži zahodno okno,

kaj šele vzorcev kavča in povštrov. Vrata škripajo

povsem s tečajev: Kako naj jih bijemo po petah,

nihče nas ne zapira? Stoli držijo drug drugega v šahu.

Ni še jasno, komu pripada najbolj priljubljeno mesto.

Stanovalci se nas oklepajo kot gostje, šepeta pribor.

Kozarci, skodelice, kavni lončki se družno stiskajo

v tesnejših razmerah. Pazi, da me ne okrušiš,

kregajo sosedo. Soseščina steguje vratove: kdo ali kaj

se je vselilo tam pod sleme strehe, s pogledom na

skalnate grebene, sekalci, ki se ne prilegajo v nobeno

zamišljeno čeljust. Na poštnem predalu je vpisano moje ime.

Sedaj vsak dan preverjam, ali sem prispela na novi naslov.