“Lake Mendota” in “What We Are When We Are / Kaj smo, ko smo”
Lake Mendota 
1
Kajaki, kanuji, jadrnice, ribiški
in tekmovalni čolni, četverci in osmerci,
zložljivi, eno- in dvosedežni, dvojci brez
krmarja stegujejo vratove, ko lovijo
popoldanski piš na čopasti modrini.
Okrog lesenih trebuhov, nekateri zibajo
v drobovjih nalovljene ščuke, muskalunge
in sončne ostriže, se opletajo vodne rastline,
cvetenje alg. V temi ledeniških usedlin
ugibajo, a so ribe, ki so v hipu in navpično
zginile na površje, zapadle siju enojambornikov,
iznenada verjele belim zastavam,
ki se v ducatih občudujejo na lesketajoči
površini jezera in šepetajo: »Zrcalce, zrcalce,
povej, katero voda vzela bo prej?«
2
V prazničnem vzdušju spominskega dneva,
dolgo preden ognjemeti zacvetijo na temni vodi,
ko veslač, še v pižami, na verandi motri ujete
oblake na sončnem svodu, vesla še dremajo
v čolnarni, v globini razkrojevalci klepetajo
o starih znancih, ki so namesto naprej zapluli
navzdol, v rajon prerasti, živalskega planktona.
Med mezinci rmanca so se hočeš nočeš lotili
limnologije, dokler jih ni posvojila. V zatišju zaliva,
kjer se valovanje in veter lovita v sestojih trsa,
se nekdo, ko plivkajo skozi špranje čolna,
nenadoma spomni govorice bivšega telesa.
We use cookies to analyze our traffic. Please decide if you are willing to accept cookies from our website. You can change this setting anytime in Privacy Settings.