Vdova  

Starost prispe kot tovorna

ladja v gosti megli.

Zamolkli zvok roga jo najavlja,

a kljub temu presenečenje,

ko v izložbi zazna svoje obrise.

Temna podoba, potegnjena

iz vrtinca družbe, se potaplja

v tišini sten, večera, kjer se

osirotel krožnik privaja na

samski stan. Spomin se ob

dotiku preteklosti zapre kot školjka –

vse je para ali rezilo, ki

odpre prve objeme – izgubljeni

biseri na dnu desetletja v dvoje.