Obisk  

S slino loščim luno, ki plava na

površju sna. Sezona lova na princeske

se nikoli ne konča, me svari, ko tema

ovije svoje tace okrog mene.

Brez skrbi, tudi ko punca sname nogavice,

pelje večerno kožo na sprehod skozi

blodnjak zavesti, kjer se sprehajajo noži,

ki bi radi zapustili sled, ve, da muze kakor

muhe padajo na sladkor, na blišč, na rdečo

preprogo, zato jih za lahko noč nakrmim z boljšo

bodočnostjo. Odprem šampanjec srca,

natočim si peneče se krvi in – da ni zamere –

nazdravim še zemlji, a ta se ne zgane.

Dovolj ji je prelivanja rdeče tekočine,

ki ji maši pore: niti kihniti ne more, ne da

bi mi snela kosti s kavlja. Zbujena odtavam

po kozarec vode v nočno kuhinjo, kjer

sediš ti in me prosiš za ogenj. Mrtvi ne

kadijo, rečem, prave princeske ponoči spijo,

ne vabijo preminulih v goste, se nasmehneš

in zblediš v siju lune.