“Obisk” in “What We Are When We Are / Kaj smo, ko smo”
Obisk 
S slino loščim luno, ki plava na
površju sna. Sezona lova na princeske
se nikoli ne konča, me svari, ko tema
ovije svoje tace okrog mene.
Brez skrbi, tudi ko punca sname nogavice,
pelje večerno kožo na sprehod skozi
blodnjak zavesti, kjer se sprehajajo noži,
ki bi radi zapustili sled, ve, da muze kakor
muhe padajo na sladkor, na blišč, na rdečo
preprogo, zato jih za lahko noč nakrmim z boljšo
bodočnostjo. Odprem šampanjec srca,
natočim si peneče se krvi in – da ni zamere –
nazdravim še zemlji, a ta se ne zgane.
Dovolj ji je prelivanja rdeče tekočine,
ki ji maši pore: niti kihniti ne more, ne da
bi mi snela kosti s kavlja. Zbujena odtavam
po kozarec vode v nočno kuhinjo, kjer
sediš ti in me prosiš za ogenj. Mrtvi ne
kadijo, rečem, prave princeske ponoči spijo,
ne vabijo preminulih v goste, se nasmehneš
in zblediš v siju lune.
We use cookies to analyze our traffic. Please decide if you are willing to accept cookies from our website. You can change this setting anytime in Privacy Settings.