Pogled zavesti  

Ko čakamo na jutranjem peronu

dremave postave v poslovnem šiku,

se sapa dviga kakor para nad lokomotivami.

Za ogrevanje zagona na mobilcu

preverjamo vozni red dneva:

minute se grmadijo v sestanke,

ure obtičijo v metežih pogovorov,

kjer vsi na tihem iščejo izhodna vrata,

za katerimi plavajo kakor krapi

v ribniku besede za osebno uporabo,

tiste, ki jih bomo snedli na hodniku,

da nam bo posel lažji. Niso zabeleženi

trenutki, ko se bosta obraz in duša

utrujeno zazrla skozi okno dneva –

za hip se bodo tabele in grafi sešteli v ničlo,

v kateri plava srce kakor rumenjak.

Naposled zvočnik najavi vlak.

Premraženi stopimo iz zavetja na robnik,

a ko se zazrem v tirnice, se mi zavrti,

se nekdo v globinah zavesti

napoti proti površju, se nekdo v meni

nenadoma oklene zapestja, nekdo,

ki je in hkrati ni, šepeta,

tudi brez Vronskega smo lahko Ana.