Težki od časa  

se osipajo dnevi, se leta luščijo kakor barva s sten.

Goli čas splaši nekatere v cerkvene veže, pred

stranske oltarje, drugim življenje nenadoma zadiši

po nevihti, s treskom jih bo odneslo kam drugam.

Srečneži samo zatisnejo oči in upanje se obarva

rdeče v siju gorečega grma. Ti se odprejo

v prijaznost, drugi se zapirajo kot lokvanj

v močvirju. Nekateri se hrabrijo, ko prisluškujejo

tiktakanju rakove ure v telesu, redki splavijo

bojne ladje in jih naperijo vase. Marsikdo ugiba:

se bo spomin zametel kot sled snega, se bo

pojem poslovil od pomena, bodo obrazi

zašli v zapuščeni hiši duha?