“Nespečnost” in “What We Are When We Are / Kaj smo, ko smo”
Nespečnost 
Samo za hip zaprem oči in
Boston se prevrne v svoj pristan.
Osemdeseta leta me obiščejo v neonskih
barvah, me zvijejo v cigareto.
Portoriko se naveliča Karibov.
Potone kakor podmornica in se
pojavi sredi Mediterana. Presenečene
ladje vabi s temnim rumom v postoj.
Na palubnih ležalnikih me čakajo
moji dragi soproge in soprogi.
Gremo se človek ne jezi se,
poraženec potaplja nože.
Samo za hip zaprem oči in
šumevci se izvijejo iz besed,
najamejo pettisočpeto nadstropje
Babilonskega stolpa in zgubijo sozvočje.
Šesta soproga se preseli v Panteon,
vzame s sabo vso srebrnino, celo poročni
rogaški kristal za božansko služinčad.
Haiti pretrese Guantanamo do kosti.
Tirolska osvoji Italijo, odredi obvezno
opoldansko jodlanje z vsakega kampanila.
Sicilija skoplje tihotapski rov do Soha.
Šesta soproga se vrne praznih rok.
Samo za hip zaprem oči
in povšter se loti lobanje:
a bo že končno mir?
Jupiter povabi izvidniške satelite
na medplanetarno zasedanje.
Za zaprtimi vrati radovednežem grozi
z medgalaktično vojno. Antarktiko
bodo stopili kot sladoled na plaži,
nebotičniki, svetilniki sredi oceana.
Peti soprog odpelje prvo soprogo
v Soho na sicilijanske sladke zvitke.
Sinoda zdravnikov mi meri tlak,
pravi, naj se samo sprostim.
Samo za hip zaprem oči
in delnice padejo na borzah.
Aligator v floridskem močvirju
pohrusta nogo turista, jo izloči
v obliki kavbojskega škornja
številka osemintrideset.
Sosedovo prekrasno mačko na
slemenu strehe ljubkuje mesec, da
vsi moji soprogi kukajo izza zavese
in si razneženo brišejo solze.
Atlantik položi na Adrijino dlan
naftno ploščad in jo prosi za roko.
Odprem oči in naštete ovce se
poženejo čez plot, se napasejo
solate v vrtu najljubše soproge,
ki se jezi, name se ni zanesti,
in se izseli v Babilonski stolp
s pogledom na razjarjene jezike.
Amsterdam zajame potovalna
mrzlica, odpluje na izlet v Rotterdam.
Spotoma si ogleda vrtove Keukenhof.
Ovce se lotijo tulipanov in narcis.
Nizozemska ponudi Brooklynu
zapuščeno zemljišče. Modrooki
soprog, lastnik rumenega taksija,
se razočaran vrne domov.
Urina kazalca obležita v ovinku
pol pete. Ponovno zaprem oči
in levo zrklo vpraša desno:
A končno že spiš?
We use cookies to analyze our traffic. Please decide if you are willing to accept cookies from our website. You can change this setting anytime in Privacy Settings.