Gibalo  

Babici v onstranstvu,

ena pepelnato mlada,

druga pokrita s starostnimi

pegami in prstjo,

a bosta vedeli za nitke,

ki jih pletejo v novo zgodbo?

Prva, junakinja brez besed,

brez telesa, prgišče prahu

na dnu jezera. Druga,

protagonistka z očmi pelargonije,

s prsti, v katerih domujeta

delo in sad. Skupaj sta poved,

ki jo nadaljujemo v trajnost,

os, okrog katere se vrtimo v število.

Ko bo gravitacija popustila,

ko bomo seštevek podedovanega

in pridobljenega, ko nas bo

odneslo na vse strani,

a bosta kdaj potegnili nit,

sparali svoj delež?