Odprti konec
1
Karkoli bo, nobenega kesanja,
nobenega izpraševanja vesti,
če se zbudim v Kuala Lumpurju
s svežim tatujem na desnem ramenu.
Bodočnost skopni v sedaj.
Hic Rhodus, hic salta. Nobenega
nabiranja junaštev v življenjsko
poved, da bi odjeknila v elektronskih
koridorjih naslednikov.
Saj je samo nekaj zgodb:
poraz, zmaga, nadaljevanje in opustitev.
V katerokoli smer grem,
dnevi hodijo za mano
kot vdani psički za gospodarjem.
V Fargu jim zaukažem,
naj stečejo naprej in izsledijo,
kje in kdaj se zgodba konča.
2
Kakor na starih žetonih newyorške podzemnice,
»good for one fare«, življenje ni vaja s kostumi,
berem na drdrajočem lokalnem vlaku.
V hipu se prelevim v kraljico modre krvi
in bogatih posestev. V palačnem steklenjaku
obrezujem vrtnice, cepim gredne na steblo,
vzpenjavke, skrbno negovane, se kot
balerine na konicah prstov vzpenjajo v slavoloke.
Ker je pogost nezaželeni učinek krone glavobol
ali v redkih primerih, svarijo svetovalci, celo izguba glave,
preidem pri naslednji postaji v pilotko.
Kapitanka zraka v temni obleki elegantno
švigam od prestolnice do prestolnice, a ko
varnostniki zahtevajo sezuvanje čevljev,
se preizkusim v globokomorskem potapljanju.
Kjer mrak meji na temo, molijo gruji glave
iz ustij amfor antičnih brodolomov. Prirasle
morske vetrnice stražijo ladijsko pokopališče.
Lebdim, kisikova buba, med mečarico in loparjem.
Ko se vlak ustavi na šestindevetdeseti cesti, izstopim,
nenadoma ne povsem na jasnem, kaj
je iztočnica za moje življenje, ki čaka v
trenirki pred zaslonom.
3
Poskusi, stisni se obme,
boš videl, da vsaka porica
šepeta zgodbo: Spori, sprave,
tajne, večne in nekoliko krajše ljubezni,
nepričakovani zapleti, zamenjave,
ločitve, snidenja, srečni in skorajda
srečni konci vrtijo junake, večje od življenja,
na vrvici vsevednega pripovedovalca.
Zločini, izdaje, umori, prevare,
lepotna znamenja na razgreti polti.
Dotakni se pravega mesta: oblečem jih
v verz in potrkam na vrata soneta.
4
Brez besed postaneš meso, tempelj mesa.
Rebrasto ohišje na mečastih stebrih.
Vstopi v pljuča: razgrnjena, skrbno zlikana
v skrajnik za jambor hrbtenice. Dih ponese
telo, živi tovor, skozi noč. Preko vrtincev
zavesti, ki potegnejo v globino, da na dnu
ugibaš, kaj je pri genetskem zapisu šlo narobe,
zakaj se celice ne razporedijo v slavnostno
parado, mimo katere bi odkorakala v medeni spanec.
5
Včasih se vrnem iz sna
vsa tuja sebi: kdo je obesil
nazore visoko in svetlo kakor
lampijone na križarki?
Kdo je sestavil leta v življenjepis
brez naslova? Čemu gori vest,
pozabljena lučka na skrinjici
zavesti? Treba se bo vrniti
v telo, a vsaj še hip ali dva,