Poglej nas, kako lebdimo  

1

Ko se priselimo, začnemo hoditi na koncerte.

Kot begunci, ki jih je zaneslo v neznani kraj,

sledimo dirigentu skozi metež zvoka,

dokler klavirske tipke ne potrkajo na razglašena srca.

Sledimo vodiču, lovcu na podgane, ki vleče

za sabo krdelo obiskovalcev skozi cerkve,

palače, mimo kipov generalov, ki jim golobi

urejajo obrvi. Bronaste jezdece zasrbi pod podplati,

ko jih obkrožijo tuji naglasi. Prišleki sledimo

drobtinicam dobrodošlic vse do omizja domačinov.

Postrežejo nam z letnicami na hišnih pročeljih,

s šepetom zakristij, z okruški trdnjavskega zidu,

poškropljeni s soljo kakor preste na šanku,

da se pijani od tuje zgodovine vračamo domov.

2

Snubimo pokrajino, ki nam ponudi zeleno roko

v pozdrav, šele kasneje, po rokovanju,

zaslutimo reko, vodne žile. V toplih žepih kostanj

navaja prste na jesen, ki nas bo stisnila v precep,

da bodo obrazi obledeli, da bodo v bunde

zabubljene postave čudežne barvaste pege na sivkasto

rjavem akvarelu. Ko smo na samem, smuknemo

v preteklost kot v domačo haljo. Kako mehko se nam

prižema. V zlatem siju vzide nad nami, ko v jutranji tišini

srebamo kavo in zaspani strmimo v zbegane stole,

ki previdno postavljajo noge na nova tla.

3

Izza zavese škilimo na oder mesta, ki se pripravlja

na delovni dan. Širi se šum pločevinaste gosenice,

ki iz predmestja leze v blišč sredine, kjer si baročni vrt

popravlja pristriženo pričesko v ogledalu tankega ledu,

nared za kamere neštetih gostov, ki še dremajo po

hotelskih sobah. V tujih jezikih sanjajo o rogljičkih,

ki jih vitezi mečejo iz trdnjavskega zida v orkestrsko

jamo. Ko vstopimo v ulični prizor, sprejmemo vse,

kar nam pade v naročje – zastavice s konic

dežnikov azijskih vodičev, slepi pogled putta,

hitro hojo podeželske noše –, in nastavimo obraz

hladnemu zraku, da se zasolzijo oči in se nad reko

prikaže mavrica golobov, not in belih lasulj.