Na levem boku dneva  

1

Ko si zavest pomane oči,

se dogodki usedejo za mizo

in me vzamejo v precep.

Pustim, da pristajajo in

se dvigajo kakor lovska letala

na obleganem terenu.

Pozabila sem nanje. Zakaj

so se spomnili name?

Vsiljive spominčice – stisnejo

se med platnice zatajenega

poglavja. Cvetijo znotraj

mene, komaj vidno.

2

Ko se zazrem v zenice laži,

mi je nanagloma jasno,

da sem v njeni pesti.

Nepremišljena beseda

potuje nad mano, nizek oblak –

v trenutku pozabe, ko brez

dežnika stopim v pogovor,

se bo srd zlil name.

Oblije me obžalovanje,

a še sveža laž sikne: tudi

če zbežiš iz moje hiše,

planeš brez padala iz vrtoglave

prevare na tla resnice.

Kdo bo verjel, da nisi

moj stalni gost?

3

Ko je pobegnil pogum,

po lestvi levega rebra,

je spotoma pretipal žepe

za besednim drobižem, dovolj

za kariero kje drugje. Morda

je še prostor med drugim

in tretjim oblakom, ki složno

potujeta preko obzorja.

Pod mentorstvom ozračja bi se

lahkotno oblikoval v gobo,

iz gobe v ovco, iz ovce v zmaja,

nato v tornado, ki bi me odnesel

drugam, ostala bi samo lestev,

prislonjena na zrak.